Razmisljam vsak vecer pred spanjem na drug zivljenje

Razmisljam vsak vecer pred spanjem na drug zivljenje. Kjer ne bi imela teh otrok, tega moza, tega stanovanja v Celju, te sluzbe v salonu. Ne ker so slabi. Vsi so povprecno dobri. Povprecno. To je problem. Vse je v meji, nic ni preseseno, nic ni groznovito. Zakaj me to dusi bolj kot bi me lahko nesreca. Tako pa je. 37 let, dva otroka 6 in 9, moz 39 v zavarovalnici. Zivim v Celju zadnjih sedem let. Sosedov pes je danes lajal cela popoldan, nisem mogla brati. Ne mislim se rusiti vsega. Mislim, kako so drugi ki cutijo to in ostanejo. Kako prezivijo brez da popucijo v Uber-u proc en vecer. Mama mi pravi naj se zavedam srece. Drobnih nesrec drugih. Vem, vem. Vendar zavedanje ne sili obcutka. Tu sem. Kaj sem hotela vprasati. Aha. Ali je kdo med vami nekoga ki sta prebrodila to obdobje da je zivljenje "v redu" in odkrila spet zanos. In kaj sta naredila. Brez splosnih nasvetov tipa "hobby". Hobiji so v redu ampak ne rese tega.