V Mariboru poleti se mi je nekaj zgodilo o čemer nisem povedala možu

V Mariboru poleti, ko sem bila na izobraževanju iz službe (delam v farmaciji), sva s sodelavcem v hotelu šla v bar pozno po sestankih. Spoznam ga deset let, navadno kolega. V baru je popil pet ali šest pijač in mi rekel da ima v zadnjih dveh letih 'občutke' do mene. Točna izjava. Nisem rekla ničesar. Pila sem do konca svojo pijačo, vstala in šla v sobo. [Ž38], dvanajst let poročena, dva otroka, živimo v Kranju. Z možem nikoli v lifestyleu — vanilla pari z normalnim spolnim življenjem. V sobi me je čakal nemir. Ne ker sem žaleta — bila sem ponosna. Ponosna da je nekdo dve leti čutil to in nisem opazila. Da imam še vedno ta učinek na ljudi okrog 40. To je tisto, kar mi je dalo zaspati. Mož ne ve. Tri mesece nazaj. Sodelavec se obnaša normalno, jaz se obnašam normalno. Tu ni problem. Problem je da hočem to ohraniti, ne v smislu da bi se mu vrnila, ampak v smislu spomina. Nekaj kar mi pripada in nikomur drugemu. Je to izdaja ali samo notranja knjiga?